Danes grem končno na tek na smučeh s prijateljico, ki me je zadnjič pustila sama doma. V bistvu sem bila sama kriva, ker se nisem pravočasno dogovorila z njo, ampak vseeno bi me lahko tudi ona poklicala. Je pa res, da ima precej manj obveznosti zadnje čase in potem se lažje tik pred zdajci za neka odloči in enostavno gre.
In tako je naredila takrat in tudi tokrat skoraj. Pa se je vseeno spomnila, da bi morda lahko še koga vzela s seboj in poklicala mene. Seveda, ko se gre na tek na smučeh, sem prva v vrsti, da grem še jaz zraven. Tako redko mi uspe, da grem sama, pa tudi nekako mi ne odgovarja in ta tek na smučeh sama, pa ne vem, zakaj. Mnogo bolje mi je v družbi. In ker se prijateljico resnično dobo razumeva, mi je vedno v veselje, da greva skupaj. Edino malce je nerodno, ker imam jaz fanta ona pa je na sveže samska. Sem ter tja se namreč zgodi, da se vanjo zagleda kakšen fant, ki ima samskega prijatelja in nekako nisem ravno v pomoč pri tem. Se pa vsekakor vedno vsi nekako ujamemo in če ne drugega imamo prijeten večer ob čaju. Sem ter tja se še kdaj dobi s kakšnim, ki ga tako spozna, ampak običajno ostane samo pri tem. Se mi zdi, da jo vseeno bolj veseli tek na smučeh kakor pa, da bi si kaj kmalu našla kakšnega fanta. Ampak saj je komaj dobre pol leta samska. Če bi bila jaz na njenem mestu, bi najprej bila kar dolgo časa sama, preden bi sploh začela razmišljati o tem, kaj si želim v življenju od novega partnerja. Predvsem, da ne pristanem, v kakšnem podobnem odnosu, ki se ni izšlo.
Včasih je tek na smučeh vsekakor bolj preprosta zadeva, kakor pa so recimo odnosi.