Moja teta je bila vedno polna življenja in zagnanosti. Bila je oseba, ki je zjutraj po zajtrku vsak dan prehodila več kilometrov po gozdnih poteh okrog vasi, čez dan delala na vrtu, zvečer pa še vedno našla čas in energijo, da se je odpravila na plesne vaje. Pred nekaj meseci pa je začela čutiti bolečine v kolenu.
Najprej je pomislila na preobremenjenost in starost, ko pa so bile bolečine premočne je le obiskala zdravnika, ki ji je postavil diagnozo artroza kolena. Ta novica jo je zadela kot strela iz jasnega, najprej je bila v šoku, kaj zdaj, kako naprej. Ni si znala predstavljati vseh omejitev v vsakdanjem življenju, ki jih artroza kolena prinaša. Prvi dnevi po diagnozi so bili polni strahu in dvomov, razmišljala je o tem kako bo morala spremeniti svoj način življenja, na kancu pa ugotovila, da se mora sprijazniti in soočiti z novim izzivom z novim načinom življenja. Začela je zbirati vse možne podatke o artrozi, ter obiskala več zdravnikov in se z njimi posvetovala. S svojim fizioterapevtom je pripravila načrt vaj za krepitev mišic okrog kolena, ki so pomagale zmanjšati bolečino in izboljšale gibljivost kolena. Začela je obiskovati tudi skupino za samopomoč, kjer so si ljudje s podobnimi težavami izmenjevali izkušnje in nasvete. Na ta srečanja je rada hodila, na njih je pridobila na samozavesti in občutek, da ni sama ji je dal še dodatne energije za premagovanje težav. Namesto dolgih sprehodov se je zdaj začela ukvarjati z jogo in plavanjem, spremenila je način prehranjevanja in naučila se je poslušati svoje telo.
Sčasoma je diagnozo artroza kolena sprejela kot del življenja, čeprav je bilo od začetka težko, je ugotovila da artroza kolena ne pomeni konec aktivnosti temveč le drugačen pristop do njih. Še vedno se udeležuje plesnih večerov, le da zdaj več sedi in uživa v poslušanju glasbe medtem ko opazuje druge plesalce. Čeprav je bila diagnoza neprijetna, pa ji je pomagala najti nove načine, kako uživati v življenju.